Kitara

Oddelek
Brenkala

Priporočljiva starost
8 – 10 let

Trajanje programa
Nižja stopnja: 6 let
Višja stopnja: 2 leti

Pouk
Nižja stopnja: 2x / teden po 30 min
Višja stopnja: 2x / teden po 30 oz. 45 min

Učni načrt
PDF

Vpis
Preizkus glasbenih sposobnosti, meseca maja za naslednje šolsko leto

Zvok klasične kitare je mehak, topel in izjemno izrazit. Nastaja z vzbujanjem najlonskih strun, ki ustvarjajo prijetno, zaokroženo barvo tona. Lesena resonančna plošča na trupu omogoča, da se zvok lepo razširi in dobi naravno globino.

Kitarin zvok pogosto deluje umirjeno in intimno, zato je instrument odličen za solistično glasbo. Kitara je eden redkih instrumentov, kjer izvajalka ali izvajalec ustvarja zvok neposredno – samo s prsti, brez mehanskih pripomočkov, kot je npr. lok pri godalih ali kladivca s tipkami v klavirju.

Kot velja za vsak instrument, je za uspešen napredek tudi pri kitari ključnega pomena vsakodnevno vadenje. V prvem razredu se priporoča vsakodnevna vaja vsaj pol ure, od drugega razreda naprej pa vsaj ena ura dnevno.

Pred začetkom vadenja je dobro pregledati glasbeno beležko, kjer so zapisane naloge in vaje. Vadenje je priporočljivo začeti s tehničnimi vajami, na primer z lestvico in s kadenco, da se roke dobro ogrejejo in pripravijo na nadaljnje igranje. Nato sledijo etude in skladbe, pri čemer je pomembno dosledno upoštevati navodila učitelja.

Poleg kitare za učinkovito vadenje potrebujemo še pručko, notno stojalo, ustrezne note in predvsem veliko koncentracije. Redna in zbrano vadenje je ključ do lepe drže, dobrega tona in postopnega glasbenega napredka.

Kitara je občutljiv instrument, zato jo je priporočljivo shranjevati v torbi ali kitarskem kovčku, v prostoru z okoli 45 % vlage. Izogibamo se postavljanju instrumenta v bližino radiatorjev in dolgotrajnemu izpostavljanju vročini ali mrazu. Za vzdrževanje optimalne vlažnosti prostora lahko uporabimo posebne vlažilce.

Redno je treba menjati strune in z nežno krpo vzdrževati kitaro čisto. V primeru poškodb ali napak je priporočljivo obiskati strokovnega izdelovalca kitar, ki bo poskrbel za popravilo.

Zgodovina kitare sega več kot 5000 let nazaj, k starodavnim strunskim glasbilom v Mezopotamiji, Egiptu, Indiji in Centralni Aziji. Svoje korenine ima v lutnji, oudu, tanburju in sitareju. Najstarejši znani slikovni prikaz, ki vsebuje vse bistvene elemente kitare, je 3300 let stara podoba hetitskega ljudskega pevca, izklesana v kamnu. Beseda »kitara« izvira iz španske besede »guitarra«, ki izhaja iz latinske besede »cithara«, ta pa iz zgodnejše grške besede »kithara«, morda povezane s perzijsko besedo »sihtar«, sorodno indijskemu glasbilu sitar.

Moderna kitara izhaja iz »cithare«, ki je okoli leta 40 n.š. prišla v Španijo, kasneje pa se je razvila pod vplivom štiristrunskega »uda«, ki so ga prinesli Mavri po svoji invaziji iberskega polotoka v 8. stoletju. Drugod po Evropi je na območjih vikinških vpadov postal popularen domorodni skandinavski šeststrunski »lut«.

Sodobna oblika kitare se je začela izoblikovati v srednjem veku. Za neposredni prednici veljata grška kitara in španska vihuela – glasbilo iz 15. stoletja s trupom v obliki osmice in štirimi do šestimi podvojenimi strunami, priljubljena med španskim plemstvom.

V 16. stoletju se je glasbilo v Španiji začelo imenovati "kitara" (guitarra). V obdobju renesanse in baroka se je kitara razširila po vsej Evropi, predvsem pa je bila priljubljena v Španiji, Italiji in Franciji. Baročna kitara, običajno s štirimi ali petimi pari strun, je bila manjša od sodobne kitare. Bila je stalnica v komorni glasbi in na dvornih zabavah. V tem obdobju so se razvile tudi tehnike, kot je rasgueado oz. ubiranje po strunah z vsemi prsti desne roke.

V petdesetih letih 19. stoletja je španski lutnjar Antonio de Torres Jurado oblikoval prvo moderno klasično kitaro. Standardiziral je velikost trupa in obliko ter uvedel pahljačasto ojačitev tanjše resonančne plošče, s čimer je ustvaril glasnejši in polnejši zven glasbila. Njegova zasnova je postala model za praktično vse kasnejše klasične in akustične kitare.

Konec 19. in na začetku 20. stoletja je kitara doživela novo preobrazbo s pojavom jeklenih strun in elektrifikacije. Okoli leta 1880 je Christian Frederick Martin v ZDA razvil akustično kitaro z jeklenimi strunami za večjo napetost strun. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavili prvi magnetni ojačevalci zvoka kitare, kar je privedlo do razvoja prvih električnih kitar. V petdesetih letih je nastala električna kitara s trdnim telesom, ki sta jo popularizirala Leo Fender in Les Paul. Izumila sta glasbila, ki so bila manj nagnjena k povratni zanki in so lahko proizvajala širok razpon tonov, od čistih in brenčečih do gostih in popačenih. Pojav novih zvokov je spodbudil razvoj jazza, rock'n'rolla, rocka in drugih glasbenih zvrsti.

Danes kitara ostaja eno najbolj priljubljenih glasbil, ki ga želijo igrati ljudje vseh starosti. Njena vsestranskost, bogat zvok in raznolikost stilov jo uvrščajo med ključna glasbila sodobne in klasične glasbene tradicije.