Klasična kitara, pogosto imenovana tudi španska kitara, je strunsko glasbilo iz družine brenkal. Običajno ima šest strun, a obstajajo tudi različice s štirimi, sedmimi, desetimi in dvanajstimi strunami.

Med igranjem glasbenik praviloma sedi na stolu, kitara pa počiva na levi nogi, ki je dvignjena s pomočjo podstavka. Zvok izvablja z brenkanjem strun s prsti desne roke, pri čemer si pomaga z natančno oblikovanimi nohti, medtem ko leva roka na vratu in ubiralki spreminja višino tona.

Klasična kitara se ponaša s toplim, intimnim in izjemno izraznim zvokom. Čeprav ima manjši tonski razpon kot klavir, omogoča virtuozne pasaže in kompleksno polifonijo. Zaradi vsestranskosti in nosilnosti zvoka je nepogrešljiva kot solistični instrument, kot tudi v komornih zasedbah (duo, trio ali kitarski orkester). Pogosto služi tudi kot spremljava petju. Čeprav kraljuje v klasični in flamenko glasbi, v izurjenih rokah odlično zveni tudi v jazzu, popu, rocku in latinskoameriških ritmih.

Tradicionalno so kitare izdelane iz kombinacije različnih vrst lesa, strune pa so bile v preteklosti iz živalskega črevesja, danes pa se uporabljajo najlon, karbon ali jeklo. Njen skrbno izdelan trup – zgornja deska iz smreke ali cedre, dno in stranice iz javorja ali palisandra – ter številni sestavni deli (glava s kliní ali mehaniko, vrat, ubiralka, kobilica, strune, označevalci pozicij ...) omogočajo, da kitara zazveni v vsej svoji lepoti, od globokih basov do zvenečih visokih tonov.

Klasično kitaro izdelujejo v različnih velikostih (1/2, 3/4, 7/8, 4/4), kar omogoča, da z igranjem začnejo otroci že pri šestih ali sedmih letih.

Oddelek
Brenkala

Priporočljiva starost
8 – 10 let

Trajanje programa
Nižja stopnja: 6 let
Višja stopnja: 2 leti

Pouk
Nižja stopnja: 2x / teden po 30 min
Višja stopnja: 2x / teden po 30 oz. 45 min

Učni načrt
PDF

Vpis
Preizkus glasbenih sposobnosti, meseca maja za naslednje šolsko leto

Image

Spoznajte zvok kitare

Zvok klasične kitare je mehak, topel in izjemno izrazit. Nastaja z vzbujanjem najlonskih strun, ki ustvarjajo prijetno, zaokroženo barvo tona. Lesena resonančna plošča na trupu omogoča, da se zvok lepo razširi in dobi naravno globino.

Kitarin zvok pogosto deluje umirjeno in intimno, zato je instrument odličen za solistično glasbo. Kitara je eden redkih instrumentov, kjer izvajalka ali izvajalec ustvarja zvok neposredno – samo s prsti, brez mehanskih pripomočkov, kot je npr. lok pri godalih ali kladivca s tipkami v klavirju.

Vadenje doma

Kot velja za vsak instrument, je za uspešen napredek tudi pri kitari ključnega pomena vsakodnevno vadenje. V prvem razredu se priporoča vsakodnevna vaja vsaj pol ure, od drugega razreda naprej pa vsaj ena ura dnevno.

Pred začetkom vadenja je dobro pregledati glasbeno beležko, kjer so zapisane naloge in vaje. Vadenje je priporočljivo začeti s tehničnimi vajami, na primer z lestvico in s kadenco, da se roke dobro ogrejejo in pripravijo na nadaljnje igranje. Nato sledijo etude in skladbe, pri čemer je pomembno dosledno upoštevati navodila učitelja.

Poleg kitare za učinkovito vadenje potrebujemo še pručko, notno stojalo, ustrezne note in predvsem veliko koncentracije. Redna in zbrano vadenje je ključ do lepe drže, dobrega tona in postopnega glasbenega napredka.

Skrb za inštrument

Kitara je občutljiv instrument, zato jo je priporočljivo shranjevati v torbi ali kitarskem kovčku, v prostoru z okoli 45 % vlage. Izogibamo se postavljanju instrumenta v bližino radiatorjev in dolgotrajnemu izpostavljanju vročini ali mrazu. Za vzdrževanje optimalne vlažnosti prostora lahko uporabimo posebne vlažilce.

Redno je treba menjati strune in z nežno krpo vzdrževati kitaro čisto. V primeru poškodb ali napak je priporočljivo obiskati strokovnega izdelovalca kitar, ki bo poskrbel za popravilo.

Image
Image

Zgodovina kitare

Zgodovina kitare sega več kot 5000 let nazaj, k starodavnim strunskim glasbilom v Mezopotamiji, Egiptu, Indiji in Centralni Aziji. Svoje korenine ima v lutnji, oudu, tanburju in sitareju. Najstarejši znani slikovni prikaz, ki vsebuje vse bistvene elemente kitare, je 3300 let stara podoba hetitskega ljudskega pevca, izklesana v kamnu. Beseda »kitara« izvira iz španske besede »guitarra«, ki izhaja iz latinske besede »cithara«, ta pa iz zgodnejše grške besede »kithara«, morda povezane s perzijsko besedo »sihtar«, sorodno indijskemu glasbilu sitar.

Moderna kitara izhaja iz »cithare«, ki je okoli leta 40 n.š. prišla v Španijo, kasneje pa se je razvila pod vplivom štiristrunskega »uda«, ki so ga prinesli Mavri po svoji invaziji iberskega polotoka v 8. stoletju. Drugod po Evropi je na območjih vikinških vpadov postal popularen domorodni skandinavski šeststrunski »lut«.

Sodobna oblika kitare se je začela izoblikovati v srednjem veku. Za neposredni prednici veljata grška kitara in španska vihuela – glasbilo iz 15. stoletja s trupom v obliki osmice in štirimi do šestimi podvojenimi strunami, priljubljena med španskim plemstvom.

V 16. stoletju se je glasbilo v Španiji začelo imenovati "kitara" (guitarra). V obdobju renesanse in baroka se je kitara razširila po vsej Evropi, predvsem pa je bila priljubljena v Španiji, Italiji in Franciji. Baročna kitara, običajno s štirimi ali petimi pari strun, je bila manjša od sodobne kitare. Bila je stalnica v komorni glasbi in na dvornih zabavah. V tem obdobju so se razvile tudi tehnike, kot je rasgueado oz. ubiranje po strunah z vsemi prsti desne roke.

V petdesetih letih 19. stoletja je španski lutnjar Antonio de Torres Jurado oblikoval prvo moderno klasično kitaro. Standardiziral je velikost trupa in obliko ter uvedel pahljačasto ojačitev tanjše resonančne plošče, s čimer je ustvaril glasnejši in polnejši zven glasbila. Njegova zasnova je postala model za praktično vse kasnejše klasične in akustične kitare.

Konec 19. in na začetku 20. stoletja je kitara doživela novo preobrazbo s pojavom jeklenih strun in elektrifikacije. Okoli leta 1880 je Christian Frederick Martin v ZDA razvil akustično kitaro z jeklenimi strunami za večjo napetost strun. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavili prvi magnetni ojačevalci zvoka kitare, kar je privedlo do razvoja prvih električnih kitar. V petdesetih letih je nastala električna kitara s trdnim telesom, ki sta jo popularizirala Leo Fender in Les Paul. Izumila sta glasbila, ki so bila manj nagnjena k povratni zanki in so lahko proizvajala širok razpon tonov, od čistih in brenčečih do gostih in popačenih. Pojav novih zvokov je spodbudil razvoj jazza, rock'n'rolla, rocka in drugih glasbenih zvrsti.

Danes kitara ostaja eno najbolj priljubljenih glasbil, ki ga želijo igrati ljudje vseh starosti. Njena vsestranskost, bogat zvok in raznolikost stilov jo uvrščajo med ključna glasbila sodobne in klasične glasbene tradicije.

Predmetnik

Predmeti
Nižja
stopnja
Višja
stopnja
 
1
2
3
4
5
6
7
8
Kitara
Nauk o glasbi
Solfeggio
Pevski zbor
Orkester
Komorna igra

Priporočljiva starost

Priporočljiva starost za začetek učenja kitare je med 8. in 10. letom, lahko pa tudi prej ali pozneje. Otrok naj izkazuje ustrezno telesno razvitost, miselno in čustveno zrelost, dovolj razvite glasbene sposobnosti in naj ima podporo domačega okolja.

Trajanje programa

Učenje kitare traja 8 let, in sicer 6 let na nižji stopnji in 2 leti na višji stopnji.

Za prehod na višjo stopnjo izobraževanja mora učenec na izpitu za 6. razred kitare pokazati dobro obvladovanje vseh tehničnih in muzikalnih elementov igre in pridobiti pozitivno mnenje izpitne komisije.

Cilji program

Pri pouku kitare učenci igrajo na kitaro, solfedžirajo, oblikujejo zvok, igrajo v skupini, ustvarjajo glasbo ter jo spoznavajo, ocenjujejo in vrednotijo.

Cilj programa je, da učenci:

  • se oblikujejo v vsestransko osebnost,
  • razvijajo v sebi pozitiven odnos do glasbe in drugih zvrsti umetnosti,
  • razvijajo v sebi potrebe po glasbenem izražanju,
  • uporabljajo glasbo za sredstvo komunikacije,
  • razlikujejo in vrednotijo glasbo,
  • razvijajo vztrajnost, disciplino, koncentracijo, spomin, posluh, motoriko, psihofizično kondicijo in pozitivni odnos do dela,
  • pravilno in celovito zaznavajo notno besedilo in ga prenašajo na kitaro,
  • razvijajo igranje brez notnega besedila s posnemanjem in improvizacijo,
  • se usposabljajo za samostojno delo in nadaljnje glasbeno izobraževanje.

Prispevek staršev

Prispevek staršev za kritje materialnih in drugih stroškov:
44,00 eur/mesec oz. 396,00 eur/leto

Celoten prispevek staršev se poravna v devetih zaporednih mesečnih obrokih od septembra do maja ali enkratno v celoti v mesecu septembru.

Če glasbeno šolo obiskuje več otrok iz iste družine, prvi otrok plača 100 % prispevka, drugi 75 %, tretji 50 %, četrti 25 %, vsak naslednji otrok pa je v celoti oproščen plačila prispevka za materialne stroške.

Izposoja inštrumenta

Šola ne omogoča izposoje kitar. O možnostih izposoje ali o nakupu kitare in dodatnih pripomočkov (kapodaster, podstavek, pručka, strune ...) ter primerni velikosti, se učenec na začetku šolskega leta lahko posvetuje s kitarskim učiteljem. Tako bo učenec dobil instrument, ki ustreza njegovim potrebam in ga bo s svojim zvokom spodbujal in navdihoval za učenje.

Vpis

Pogoji za vpis so primerna starost ter glasbene in fizične dispozicije za igranje kitare, ki jih kandidat dokaže na sprejemnem preizkusu.

Redni rok sprejemnega preizkusa glasbene nadarjenosti je meseca maja, naknadni rok pa konec avgusta v skladu s šolskim koledarjem.