Petje

Oddelek
Harmonika in petje

Priporočljiva starost
Po končani mutaciji

Trajanje programa
Nižja stopnja: 4 leta
Višja stopnja: 2 leti

Pouk
Nižja stopnja: 2x / teden po 30 min
Višja stopnja: 2x / teden po 30 oz. 45 min

Učni načrt
PDF

Vpis
Preizkus glasbenih sposobnosti, meseca maja za naslednje šolsko leto

Človeški glas je najbolj naraven, oseben in sugestiven med vsemi instrumenti ter ima izjemno izrazno moč. Njegova posebnost je tudi v tem, da je barva glasu pri vsakem človeku unikatna.

Poslušalca se ne dotakne le lep glas in tehnično dobro odpeta pesem, temveč predvsem pevčev izraz, ki prihaja iz srca in neposredno nagovarja čustva. Slavni operni pevec Enrico Caruso je rekel, da moramo peti s toplim srcem in hladno glavo.

Med pevci, ki so s svojim glasom segali globoko v srca poslušalcev, sta tudi legendarna Maria Callas in Luciano Pavarotti.

Za napredek pri petju ni dovolj le redno obiskovanje pouka, temveč je zelo pomembno tudi samostojno vadenje petja doma. To učencu omogoča utrjevanje naučenega in stalni napredek.

Pri pouku učenec spozna pravilno tehniko in prejme navodila učitelja, doma pa lahko to znanje utrjuje in ponavlja, razvija pevsko tehniko in dihanje, izboljšuje intonacijo in ritem ter postopoma gradi samostojnost pri petju. Vadi tehnične in muzikalne prvine ter pomnjenje glasbe in besedila. Z rednim vadenjem krepi mišice, ki morajo biti pri petju aktivne, hkrati pa se uči sproščati tiste, ki morajo ostati pasivne.

Zelo koristno je, da si učenec med poukom dela zapiske in si poskuša zapomniti občutke, ki jih ima, ko mu nekaj dobro uspe, saj jih tako lahko doma ponovi.

Pri vadenju petja je pomembna tudi kontrola pred ogledalom, saj omogoča spremljanje telesne drže, sproščenosti in pravilnega izvajanja vaj.

Zgodovina petja je zelo dolga in sega v najzgodnejša obdobja človeštva. Petje je najstarejša oblika glasbenega izražanja, saj je človek svoj glas uporabljal že v prazgodovini – pri obredih, delu in sporazumevanju.

V antičnih civilizacijah je imelo petje pomembno vlogo v gledališču, religiji in izobraževanju, v srednjem veku pa je bilo tesno povezano s cerkvijo in liturgičnimi obredi. Razvilo se je enoglasno liturgično petje, znano kot gregorijanski koral, ki je močno vplival na nadaljnji razvoj zahodne glasbe.

Velik preobrat v pevski umetnosti nastopi v obdobju renesanse in zgodnjega baroka, konec 16. in na začetku 17. stoletja, ko se z razvojem opere in t. i. glasbene drame začne intenzivnejši razvoj pevske umetnosti. Petju se začne posvečati večja pozornost, glas se tehnično izpopolnjuje, besedilo pa pridobi na pomenu. Pojavijo se številni pevski učitelji, med katerimi so bili pogosto tudi takrat zelo cenjeni kastrati.

Med različnimi nacionalnimi šolami petja je postala najbolj univerzalno privlačna stara italijanska šola. Gre za način petja, ki so ga v 17., 18. in 19. stoletju snovali takrat priznani pevci in učitelji. Temeljil je na empiričnem znanju in izkušnjah učiteljev ter sledil naravnim zakonitostim glasu. Izhajal je iz naravnega glasu in dajal velik poudarek izrazu, tako v glasbi kot v besedi. Za to slog se je uveljavil izraz bel canto.

Z razvojem opere je tehnična spretnost pevca stopila v ospredje. Pevska umetnost tistega časa se je pogosto prilagajala zahtevah glasbe, ki pa je bila v veliki meri odvisna od okusa in zahtev publike. Od kakovosti pevca je bilo odvisno, kako bo publika sprejela določeno delo in kakšen ugled bo imel skladatelj.

Pravi razcvet bel canta pa nastopi v 19. stoletju z Manuelom Garcío, ki velja za pomembnega reformatorja stare italijanske šole petja. Vzgojil je številne znamenite pevce in pevske učitelje. Z iznajdbo posebnega ogledala – laringoskopa – je omogočil opazovanje delovanja glasilk in tako prispeval k novim fiziološkim spoznanjem o pevskem aparatu. S tem je pouk petja dobil tudi trdnejšo znanstveno osnovo.

Posebnost petja je, da se izobraževanje lahko začne šele po končani mutaciji. Pomembna je biološka zrelost vokalnih organov, ta pa nastopi po končani rasti grla in glasilk, ko glas preide iz otroškega v odraslega.

Priporočljiva starost za začetek učenja petja pri dekletih je med 15. in 24. letom, pri fantih pa med 17. in 24. letom, lahko pa tudi prej ali pozneje, glede na presojo komisije na sprejemnem preizkusu. Mladostnik naj izkazuje ustrezno razvitost vokalnih organov, miselno in čustveno zrelost, dovolj razvite glasbene sposobnosti in naj ima podporo domačega okolja.